V redu je aljaž. Samo bel prazn list je. Dihej… ah in že prihajajo solze, že prihaja bolečina in ta groza. Pozabil sem malo kakšen je ta občutek prisebnega bivanja z neznosnostjo sebe. Veliko je teže, po drugi strani pa, ko le to nekako razbremenim veliko nadstvarno čudežnega.
Ok. Že celo leto 23’ si želim pripraviti in objaviti nek zapis. Tko res 1.1.2023 je bil plan, a me nekaj ni pustilo. Nekje do sredine, konca februarja sem še mislil na to, potem se je pa vse samo izgubilo in izjalovilo v en črn prazen vakuum niča. Ja, sej kdaj sem se spomnil, kdaj. A pač zelo tako, sporadično.
Kaj naj račem? Veliko, ogromno hrupa je bilo. Veliko, neskončno doneče hromečih glasov iz vseh mogočih smeri zemlje in neba. Neomejena doza ponavljajočega šuma, da bi preglasil… marsikaj. Ni lahko slišati, ni lahko poslušati, ni lahko biti sam v tišini z vso to težo, sicer tako poznane bolečine, da je že kar domača. Nekoč je to sicer bilo docela naravno, biti sam v tišini, a ta nekoč se občuti res nekje daleč za obzorjem. Ko bi lahko vse samo izklopil. Najraje sebe. Ko bi se lahko samo uprl. Samo izstopil. Ko bi lahko le rekel dovolj. NE. Ne morm. Ne znam.
STOP.
A slišiš ta nič in kaj v njem odvzanja?
Ne morem verjeti da tu končno je tišina. Nobene oglušujoče glasbe, ki predira bobniče. Nobenega razbijanja in dretja. Nobenih naprav in njihovih konstantnih obveščanj. Nobenih podnajemnikov, nobenih obiskov. Nobenega žganja, jointov, drog, čikov. Nič. Tišina in nežen odtenek odtisa pisala ob snežno belino. Blago pristajanje kapelj na strešno okno. Ljubeče hipnotičen objem toplote, ki iz žrela peči potuje po ceveh v radiatorje. Plapolanje ognja z obljubo, ki se razvnema v kaminu.
Dobro, verjetno je čas, da naslovim priloženo sliko (tu je pač ni, bilo je del zapisa na soc. omrežjih). Ja, obril sem si glavo. Dddddd aži, sej to vidmo. No, obril sem si glavo in to sicer ni prvič. Prvič je bilo aprila 2017, v Vancouvru, Kanadi. Tik pred Havaji. Zanimalo me je kako bo. Kako bo, ko bom odvrgel nekaj kar mi je takrat dajalo določeno samozavest, varnost, gotovost. Strah me je bilo in ravno zato sem to takrat storil. Da soočim in pritrdim sebi ter življenju. Vredno je bilo iti na mesta, ki strašijo – gologlavec na poti preprostega razgaljanja.
Od takrat do danes sem si jo vmes še enkrat obril. Želel sem si jo sicer že jeseni, 2018; da bi ponovil, ker nekaj je to storiti v tujini z morjem neznancev, katere vprašanje, če kdaj bom še videl, nekaj pa ob ljudeh in okolju, ki so me vajeni drugače ter ob tem toliko raje sodijo in obsojajo. No, pa fotr je dobil raka, tako da sem mislil kako bo ob kemoterapiji itak izgubil vse lasje in mu bom s tem na koncu lahko tudi v moralno podporo. Oče in sin, dva brezlasneža. Las na koncu ni izgubil, tako da sem tudi jaz nisem obril. Za nazaj sem lahko pameten, lahko bi si marsikaj prihranil, če bi se, a tako je. November je bil.
Tako kot lani, ko počutil sem se nerazdružljivo osamljenega in s tem nepopisljivo nepripravljenega za soočanje s tem življenjem, ki kar nalagalo je nove izgube in bolečine hitreje kot sem jaz lahko preboleval in predeloval stare. Predvsem to povezano z očetom. Iskreno nisem več vedel kaj naj, preveč je bilo vsega, preplavljen sem bil, izgubljen, nisem več vedel kaj je zgoraj, kaj spodaj, kaj zunaj, kaj znotraj, kdo sem jaz in kdo nisem. Nisem več vedel, niti videl, kaj je bistvo, kaj smisel. Želel sem si samo še eno. Se odklopiti, izklopiti, pozabiti, odtujiti in v meglo omame plus zadetosti se oviti. Kar sem tut naposled v tej osamljenosti storil. Kot tudi da sem si v nekem obupu, da me to zdrami obril glavo. Mogoče da se spomnim: na izgubo, smrt in predvsem to, da še vedno žalujem in prebolevam; na bolečino, kateri izhodnega mesta nikakor nisem našel. In da se spomnim na pot, kateri še vedno sem pripadal in ki namenjena je bila prav soočanju z izgubo, takrat eno drugo in s tem s samim sabo. Namen je bil, da jo predelam in prehodim, a ta nepričakovana smrt očeta me je posrkala v čisto drugo smer, ki postala je nova pot. Ali pa se vsaj prepletla s predhodnjo. Pot razkroja se je ovila s potjo smisla, dokler smisla počasi ni bilo več na spregled. No, in brez smisla, brez smisla meni ne gre. Nikamor.
Obril sem se lani ja, a čeprav je bil namen se spomniti in obuditi, le tega nisem zares bil zmožen ali pa bil pripravljen. Videti zakaje in razloge. Blokade. Sploh pa ne trezen.
A če sem letos 1. 1. 2023 nekaj želel objaviti in izraziti, je neko smer in vsebino očitno le imelo. Doživljal sem znova občutke oživljanja, občutke slišanja sebe in vsaj nekega zametka življenja v sebi, četudi pod substancami. Vsaj pisal sem končno spet lahko. Se vsaj nekako izražal, do v uvodu omenjene točke, ko zopet se v morju neurji deročih poplav, ubijajočih strel in apokaliptičnega grmenja vse je izgubilo ter izjalovilo. Vrnila se je tema. Huda groza, teža, žalost, ki objela in oprijela se me je in za nobeno ceno izpustila. Ostani tu, lezi z mano in nikoli več se ne poberi. Naposled sem še verjetno izgorel, um in živčni sistem sta bila v osmi prestavi in nisem ju znal več niti umiriti, kaj šele ustaviti. Sej čudno da se kej takega v taki meri ni zgodilo že prej. Še spanje se je pohabilo in še mene zravn dokončno obrabilo. Lancovški pacient. Imel sem kup kolapsov, ležanj in zvijanj v klopčičih, nekontroliranih sopenj in izbruhov ne zgolj jeze, ampak tudi besa ter agresije. Ponavljali so se spomini iz otroštva iz te iste hiše pokojnega očeta kjer sedaj živim in nekoč s starši in sestro smo živeli skupaj. Spomini dretja, loputanja, obupane ljubezni, ki ne nikakor več ne zmore drugače izraziti svoje bolečine. Vračali so se in kot žive slike bili moji cimri v sedanjosti. Spraševal sem se o smislu vsega skupaj, o tej teži, bolečini, strahu, tesnobi, nepopisljivi žalosti, ki od kar se spomnim so z mano in del mene. Že od malega sem čutil strah in ponoči sanjal kako oče umre in ni mi jasno kako potemtakem nisem bil pripravljen. Hecna misel. Kako le lahko na kaj takega bi bil?! Vračale so se ene misli o koncu, ja dragi Slovenke in Slovenci, o samomoru. Nečem kar je vsepovsod okoli nas, a še vedno ostaja tak tabu, še vedno obkrožen s toliko stereotipi, predsodki, obsojanji. Ne samo s strani laikov, tudi strokovnjakov…
res počasi nisem več vedel kaj naj in to je bil položaj, ki mi ni bil zares domač. Razumsko sem morda že vedel, a me, kot rečeno na začetku, nekaj ni pustilo. Moj oče je umrl za rakom 1.1.2019 nekaj ur zatem ko sva bila pri njem s sestro. Slabe štiri mesece po postavljeni diagnozi. Mogoče je to nekaj kar mi letos za novo leto ni pustilo. Mogoče to in ta gon smrti, ki tako razkomoteno živel je z mano, ob meni, v meni. Ker mogoče bi pisati, izraziti, objaviti bi pomenilo izpustiti. Počasi res to bolečino izpustiti. Vedel sem kaj naj, da če že kaj, naj (o tem) pišem. A ni šlo. In s tem nisem vedel kaj naj, kaj storiti da bo šlo. Ker ja, ko ne gre ven tu ali pa kje drugje neha teči. Kot bi zajezil tok in z njim življenje, ki se s tem po svoje ustavi in ob meni pušča neznansko kritičen glas perfekcionizma, da me potem za vse skupaj še kara. »Nesposoben si aljaž, nezmožen, nevreden, ničvreden, grozen, gadn, beden… skos si poln enih izgovorov, kle se se smiliš sam seb in valaš v svojih solzah bolečine ko en mejhn otrok. Ni te tam za druge, egoističen si, samo nase misliš, vseeno ti je za vse, breme si za vse. Nič nisi naredil, nič ne boš naredil, vedno boš ena in isti idiotski luzr.« Ko bi le utihnil. Ko bi le jaz slišal, kaj zares želiš. Zlomljen sem bil, zaprt v svojo čuzo v letih, ki bili naj bi moj razcvet.
In potem? Potem ne vem. Počival sem. Veliko sem počival. Poskušal na različne načine, predvsem se spominjati. Vračati na točke, ko je šlo, obiskoval vse kar nekoč mi je pomagalo in smisel nudilo. Nekje vmes se je vrnilo upanje in občutek, s sabo, občutek in zaznavanje drobnih majhnih spremembic. Enim stvarem sem lahko odločneje rekel ne. Ne za droge. Ne za prekomerno popivanje, ne za ekstravertirane izhode rajanja in festivaljanje, ker bog ve kako hitro me lahko in neznano kje izpljune. Bolj odločen ne travi. Vsaj za zdaj. Vsaj do 1. 1. 2024, ko minilo bo pet let.
Predvsem NE ubijanju sebe, da s tem vse pozabim, ker to zgoraj in še kaj bi v drugačnem kontekstu sicer bilo tudi svojevrstno pritrjevanje življenju. In vmes ob polno NE-jev sem začel govoriti tudi ja. Ja pohodom. Ja gibanju. Ja zraku in soncu. Ja igri. Ja barvam. Ja stikom. Ja naravi. Ja dihanju, ja čustvom, ja sebi, ja človeškim obrazom, očem in individualnosti vsake duše… in ja ljubezni, ki nekoč bila je moja najpopolnejša in najbolj čista droga. Ljubezni, ki hodu po soncu in drzne ter me izziva, da vzpostavim nazaj stik z obrazi in očmi; provocira da mi JE mar in da kažem skrb in da, če ne drugega, za to je smiselno in vredno ter me navsezadnje nagovori, da s plesom, katerega prej vztrajno sem zavračal, počasi izstopim iz črno-belega v barvito. In tako te dni plešem, kdaj počasi, kdaj divje, a načeloma često s solznimi očmi, a tudi rahlim nasmeškom na ustih. Plešem in se spominjam – da zdaj v tretje sem se obril, da ob pogledu nase ne pozabim. Na vse tu in do sedaj zapisano…
… in se spomnim, ko bom recimo malo bolje ali pa karnaenkrat mnogo bolje, kar že izgleda, da se dogaja, da se spomnim kako kratka je pot nazaj v lukno in prepad. Da se torej spomnim in ne spozabim. Da ja, sem bolje, a nisem še v redu, morda bližje sebi, a ne pri sebi. Da še posebej zdaj ob vstopu v veseli december sem čuječ in pazljiv na vse možne zanke in pasti, ki lahko me preizkusijo in znova v neke samouničujoče tirnice vržejo. Da res res ne pozabim kje sem bil, kje sem in kam grem; ne pozabim na smisel, upanje, namen in bistvo. In da je na koncu koncev vredu tudi če to pozabim, le da se spomnim ter zapišem… magari če še 365x, samo da zapišem. Da to je v redu. Da je v redu. Samo, da sem tu. Spet tu. Še tu.
Vesel veseli december vsem.