Zapis je neke vrste duhovno nadaljevanje dne 2494 in služi kot opomnik kako res neverjetno kratka pot je lahko nazaj v lukno in prepad. Še posebej, ko smrt za vogalom znova brusi svojo koso. Torej gremo k dnevu 2535.
Predvčerajšnim je bil še dan za sovraštvo, nepoznano, zavrnjeno sovraštvo. Včeraj sem že čutil morje žalosti, verjetno kar morja žalosti. Danes čutim živo grozo in za njo nase pribito osamljenost.
Ustavlja se mi, ustavljam se. Spraševal sem se kdaj se bom, mogoče se. Saj za kakšen dan sem namenoma se ustavil doma, ker ni šlo več, a je kot je rado takrat enkrat prišel gost v moj prostor bivanja, ki kar ne zna oditi. Ni mi točno jasno kaj se dogaja, kar je zame kar nenavaden in rahlo begajoč občutek, samo občutek je kot da me telo vzgib za vgibom polega k miru in počitku. Z boleznijo, z glavoboli, krči. Po svoje tudi logično, tako res ni šlo več dalje. Sploh to nespanje. Ob vsej grozi veselega decembra.
Vrnil sem se prebrati nazaj svoj decembrski zapis. Pomaga. Sem hvaležen, da si pomagam. Vrnil sem se nazaj prebrat in se spomnit, ker sem tekom tega meseca pozabil. Kje sem bil preden se je začelo na novo dogajati in razvijati. December se je res občutil peklensko, kot da bi ves absurd, vso breme, vsa teža se zbrala in si rekla tu imaš še en zadnji sunek, še en zadnji preizkus, ki naj te spravi čez rob, če ne zmoreš. Še dobro, da sem storil kar sem storil, zapisal kar sem zapisal in se odločil kot sem se odločil. Še dobro, ker kar je sledilo kmalu po zapisu na dan vseh sprememb, ki je 12.12., no, k sreči sem nekaj celo zapisal in naj se vrnem še tja in preberem ali pa kar prepišem tudi to:
Če mi bo uspelo najti, kar še včeraj sem videl… to, kar sledi je zapis mojih sanj tiste noči in dogajanj po tem…
»Tema. ČISTA tema. Na Lancovem. Čakal sem folk, ki prihaja. Prou una mrkasto mrka tema. Grozno grozna grozasta tema. Nepopustljiv občutek strahu, grožnje. Utesnjenost, brezizhodnost, ujetost, obtičanost.
Gledal sem skozi enega od okenj, verjetno je bil zgornji, ki gleda proti dovozu, čeprav bi lahko bil spodnji.
Masa ljudi je prihajala k meni. Vsaj tako sem pričakoval, bila je na poti do mene. Čakal sem. V grozi in še kaj.
Spali so povsod. Tudi po tleh. Spomnim se kako sem stopil v zadnjo sobo, ni bilo postelj. Folk se je kar grebu in gnetu kje bo spal, komaj sem imel kam stopiti. Kaos je bil, težek. Jaz sem pa vedno bolj izgubljal nadzor nad temu, nad sabo, nad celotno situacijo. V moje območje obličja vedno znatnejša nevarnost, huda grozeče pereča nevarnost.
Preskok k ob vodi. Na vodi. Ob tem ko se ozrem preletim slapove, ki derejo iz vrh skalovja v to vseobsegajočo vodo. Dol iz njih podobe, ki sprva sem jih označil za ribiče a kaj zares lahko bi bili vodnarji, spuščajo gromozanske ribe, ki se večajo in večajo bolj kot se približujejo gladini svojega izvora. So sploh resnični ali le jaz vidim njihovega duha, ki deluje kot vaba, da povleče življenje iz pretoka za te ribiško vodnarske slike od oseb.
Pred mano v vodi dve kamniti površini in na njih dve ekipi, ki tekmujeta med sabo, le jaz sem se nekako kar po svoje sprehajal in prehajal. Groza je bila še vedno srčno prisotna, a ob njej zdaj tudi že ničevost. Počutil sem se tako zelo zares ničvrednega. Tko dobesedno kot nič in še naprej v taki potencirano hudi stiski in nevarnosti. Bolelo me je, saj kot da če jaz želim zmagati ali kaj od te tekmovalne igre imeti, morda celo preživeti, mora nekdo izgubit. Zakaj mora nekdo izgubit? Zakaj bi moral nekdo, kdorkoli izgubit? Ne gre mi skupaj, ne izide se mi, ne štekam. Prou nek tak filing sistema in šolstva, šole. In kot da sem spet tam, tam v teh nikoli končanih sanjah, ko se sem ves nepripravljen, preverjan, ocenjevan.
Kaj res sploh počnejo, za kaj ali koga tekmujejo? Nekdo to mora voditi in usmerjati in oni kar sodelujejo… pač zakaj? Res, zakaj? Huda groza, huda grožnja.
Na koncu sem pristal na desnem kamnju in tam je bil z mano en bivši sošolec iz osnovne šole. Še vedno je mogel nekdo izgubit in nisem bil pripravljen sprejet te žrtve. Folk je nekaj metal v vodo? Meni pa ne vem, ali je padlo ali sem vrgel, ne vem. Bil je telefon, črn kot mrkasto mrka tema. Bil je telefon in gledal sem. Gledal sem kako pada in počasi pristaja na kamnu v vodi te dežele ribiških vodnarjev. Lej, kako nežno pristaja na tej čvrsto gladki ploskvi pod gladino in se nanjo tako v spokoju uleže.
Ne vem kaj sem zares še čutil, kaj si mislil. Gledal sem, bil sem. Nežno se k miru je ulegel.
Zbudil sem se v novi hudi grozi, nori temi, ki kot filter legla je čez moje zorno površje. Eksponentno. Vztrajala je še navidezno večno, ko sem lovil zrak in svoje prve prebuditvene vdihe, a le počasi s trmastim odpiranjem oči se odstrla. Ne brez občutkov izgubljenosti, nevrednosti. Občutka izgube smeri in poti. Kje sem se zgubil, kje sem zašel? Kaj je res s šolo, kaj s faksom? Nimam vrednosti. Nimam se kam več opret. Ni stabilnosti.
Tema se še naprej počasi razblinja v sunkih tanko majhnih blagih drobcev svetlobe, ki pred očmi migetajo. A vprašanja in občutki vehementno kljubujejo. Bolečina. Žalost. Trepetam za življenje. Sam sem. Osamljen sem. Nerazločno in nerazdružljivo sam, a počasi še nekaj.
Počasi čutim vodo, ki prihaja na površje. Nepričakovano me oblijejo solze in planem v jok, ko stisnjen sem v kot. Planem in s tem se postopoma nevarnost, vsaj ta življenjska, razpušča. A še naprej jokam. Kar padam in padam v jok, a postaja lažje. Hudo je, a tema to pot res počasi odhaja. Počasi in jokam dalje. Mogoče bi še, če ne bi na eni točki prijel pisalo in se lotil zapisovanja doživetega.
Ves ta čas sem se oziral k računalniku in mojem kot tema črnemu telefonu. Opozarjal me je kako hvaležen sem lahko, da me ni premamil.
Vse do sedaj zapisano samo po sebi sploh ni tako presunljivo, ne tok kot to kar temu je sledilo. Za tem sem se odpeljal s svojo črno kočijo takratne groze na Bled do Ljubezni. Nastopil je mir, v objemu blaženo spanje. Najboljši občutek, zdelo se mi je kot da se dotikam večnosti nebes …. … … … kar seveda ni moglo trajati. Zbegano sem se zbudil v šoku ob brnenju in tuljenju tega črnega telefona, osvetljen s tako čisto in vedro svetlobo, da kar kričalo je po boljšem. Ko sem malo bolj se zavedal kaj se dogaja sem se javil. Mati je bila, z resnim glasom, spraševala kje sem, če lahko pridem. Jasno mi je bilo, da nekaj ni ok, rekla je, da ne more povedati kaj in če lahko zgolj pridem, da pove v živo. Ok. Celo pot sem gruntal in tuhtal, kaj bi lahko bilo, nima smisla navajati na kaj vse sem pomislil, a zagotovo ne na to, kar sem v kratkem izvedel.
Prišel sem v Gorje pred prag, stopil v hišo, skozi pred-sobo, hodnik in levo v dnevno, ko na kavču levo zagledam sestrico, na kavču naravnost očima, pred mano mati, ki samo iz prve me objame. V očeh vseh je bilo zapisano kako nekaj ni v redu. Vprašam, kaj je?
Aleša ni več.”
In znova padam v jok solznih oči kot natanko mesec pred tem na jutro ko to sem izvedel na noč, ko sem sanjal, tisti nerazložjivi trenutki vmes, ko sem jokal. Morda pa sem že vedel. Tekom pisanja tega sem se še zavedal, da je danes natanko en mesec. En mesec od kar sem izvedel, en mesec od noči, ki ga je vzela in morastih sanj, ki so to spremljale. Da je na sanjah nekaj bilo se je najkasneje potrdilo, ko tisto nesrečno jutro malo po novici crnkil mi je še telefon, nekako kot v sanjah. In po vrhu prav zdaj bo ura 12:12, in saj ne vem. Želel sem se še spraševati, če je to to kar me ne izpusti te dni ali morda tudi obletnica smrti očeta ali morda težave v kakih drugih odnosih, želel sem dodati in zaključiti da počasi je čas, da se vrnem v deželo in pot spoprijemanja -prav s to osamljenosto katero izkušam in do tega trenutka v januarju živim, a kaj pa vem. Ob začetku zapisa nisem predvidel da bom pristal tu in trčil ob tu,
a tu sem, brez tebe.
In pogrešam te.
Nisi bil zgolj prijatelj, bil si družina. Moj srčno-dušni brat.
Oprosti, ker odlašam in obračam.
Res te pogrešam.
Počivaj v miru.
Jaz bolj težko.