Po ogledu filma Runaway train. 31. januarja 2026
S penzionerji smo si na dopoldan ogledali Runaway train, komaj trije so prišli. Začetek na platnu in okoli nas sta si bila podobna. V filmu živalski svet zapornikov v ekstremno strogo zavarovanem zaporu, nad nami horda otrok, ki je kot opice v živalskem vrtu skakala, da se je vse kar treslo… skočil sem gor po poti sprave in zamudil del uvoda. Film se mi je v resnici v štartu nekoliko vlekel in zopet sem zapadel v tisto hecno zanko preuranjenega ocenjevanja filma. Podcenjeval sem ga, kajti, ko je čas prišel me je presenetiil in počesal po glavi in duhu. Sploh ne z ničemer kompleksnim ali premetenim, ampak z nečim kar v svojem bistvu globoko cenim in kar ponavadi doživim ob japonskih, korejskih ali kakih drugih azijskih filmih. Morda to ni presenečenje glede na to da obstaja povezava med filmom in Kurosawo. No ja, ko me je zadelo me je zadelo konkretno in kot se to zgodi me zlepa ne izpusti – takrat se ponavadi tudi odločim kaj zapisati.
Tu sicer nimam nič kaj dosti pametnega, ker je šlo za čisto senzorično doživetje in premik duha, za povedati mam nekako zgolj tole – če bi radi videli razkorak med tem kakšen je človek, ko je postavljen v boj za preživetje in kakšen ko iz tega boja izstopi ter kako drugače se vse skupaj, čuti, vidi, sliši, diha, potem si oglejte ta ponoreli vlak…
jaz še sedaj tipam in brskam po sebi o času, ko sam sem v tem preživetnem stanju… o časih dandanes ko se mi zdi, da ne bi rabili tolikšen delež človeštva okupiranega s takšnim ali drugačnim bojem za preživetje… a se zdi kot da kdaj samo še to, kot družbi, nam je ostalo… čeprav bi kot vselej lahko bilo in bili toliko več… življenja in ne te borbe, ki sicer premnogokrat prihaja od zunaj, a se hkrati zdi da kot v stocholmskem sindromu, smo od nje kar postali odvisni, jo sprejeli in po njej kličemo… kot da brez te borbe za preživetje in obstoj bi ostali brez smisla in poslanstva.
Bi res?