V redu je alja\u017e. Samo bel prazn list je. Dihej\u2026 ah in \u017ee prihajajo solze, \u017ee prihaja bole\u010dina in ta groza. Pozabil sem malo kak\u0161en je ta ob\u010dutek prisebnega bivanja z neznosnostjo sebe. Veliko je te\u017ee, po drugi strani pa, ko le to nekako razbremenim veliko nadstvarno \u010dude\u017enega.<\/p>\n\n\n\n
Ok. \u017de celo leto 23\u2019 si \u017eelim pripraviti in objaviti nek zapis. Tko res 1.1.2023 je bil plan, a me nekaj ni pustilo. Nekje do sredine, konca februarja sem \u0161e mislil na to, potem se je pa vse samo izgubilo in izjalovilo v en \u010drn prazen vakuum ni\u010da. Ja, sej kdaj sem se spomnil, kdaj. A pa\u010d zelo tako, sporadi\u010dno.<\/p>\n\n\n\n
Kaj naj ra\u010dem? Veliko, ogromno hrupa je bilo. Veliko, neskon\u010dno done\u010de hrome\u010dih glasov iz vseh mogo\u010dih smeri zemlje in neba. Neomejena doza ponavljajo\u010dega \u0161uma, da bi preglasil\u2026 marsikaj. Ni lahko sli\u0161ati, ni lahko poslu\u0161ati, ni lahko biti sam v ti\u0161ini z vso to te\u017eo, sicer tako poznane bole\u010dine, da je \u017ee kar doma\u010da. Neko\u010d je to sicer bilo docela naravno, biti sam v ti\u0161ini, a ta neko\u010d se ob\u010duti res nekje dale\u010d za obzorjem. Ko bi lahko vse samo izklopil. Najraje sebe. Ko bi se lahko samo uprl. Samo izstopil. Ko bi lahko le rekel dovolj. NE. Ne morm. Ne znam.<\/p>\n\n\n\n
STOP.<\/p>\n\n\n\n
A sli\u0161i\u0161 ta ni\u010d in kaj v njem odvzanja?<\/p>\n\n\n\n
Ne morem verjeti da tu kon\u010dno je ti\u0161ina. Nobene oglu\u0161ujo\u010de glasbe, ki predira bobni\u010de. Nobenega razbijanja in dretja. Nobenih naprav in njihovih konstantnih obve\u0161\u010danj. Nobenih podnajemnikov, nobenih obiskov. Nobenega \u017eganja, jointov, drog, \u010dikov. Ni\u010d. Ti\u0161ina in ne\u017een odtenek odtisa pisala ob sne\u017eno belino. Blago pristajanje kapelj na stre\u0161no okno. Ljube\u010de hipnoti\u010den objem toplote, ki iz \u017erela pe\u010di potuje po ceveh v radiatorje. Plapolanje ognja z obljubo, ki se razvnema v kaminu.<\/p>\n\n\n\n
Dobro, verjetno je \u010das, da naslovim prilo\u017eeno sliko (tu je pa\u010d ni, bilo je del zapisa na soc. omre\u017ejih). Ja, obril sem si glavo. Dddddd a\u017ei, sej to vidmo. No, obril sem si glavo in to sicer ni prvi\u010d. Prvi\u010d je bilo aprila 2017, v Vancouvru, Kanadi. Tik pred Havaji. Zanimalo me je kako bo. Kako bo, ko bom odvrgel nekaj kar mi je takrat dajalo dolo\u010deno samozavest, varnost, gotovost. Strah me je bilo in ravno zato sem to takrat storil. Da soo\u010dim in pritrdim sebi ter \u017eivljenju. Vredno je bilo iti na mesta, ki stra\u0161ijo – gologlavec na poti preprostega razgaljanja.<\/p>\n\n\n\n
Od takrat do danes sem si jo vmes \u0161e enkrat obril. \u017delel sem si jo sicer \u017ee jeseni, 2018; da bi ponovil, ker nekaj je to storiti v tujini z morjem neznancev, katere vpra\u0161anje, \u010de kdaj bom \u0161e videl, nekaj pa ob ljudeh in okolju, ki so me vajeni druga\u010de ter ob tem toliko raje sodijo in obsojajo. No, pa fotr je dobil raka, tako da sem mislil kako bo ob kemoterapiji itak izgubil vse lasje in mu bom s tem na koncu lahko tudi v moralno podporo. O\u010de in sin, dva brezlasne\u017ea. Las na koncu ni izgubil, tako da sem tudi jaz nisem obril. Za nazaj sem lahko pameten, lahko bi si marsikaj prihranil, \u010de bi se, a tako je. November je bil.<\/p>\n\n\n\n
Tako kot lani, ko po\u010dutil sem se nerazdru\u017eljivo osamljenega in s tem nepopisljivo nepripravljenega za soo\u010danje s tem \u017eivljenjem, ki kar nalagalo je nove izgube in bole\u010dine hitreje kot sem jaz lahko preboleval in predeloval stare. Predvsem to povezano z o\u010detom. Iskreno nisem ve\u010d vedel kaj naj, preve\u010d je bilo vsega, preplavljen sem bil, izgubljen, nisem ve\u010d vedel kaj je zgoraj, kaj spodaj, kaj zunaj, kaj znotraj, kdo sem jaz in kdo nisem. Nisem ve\u010d vedel, niti videl, kaj je bistvo, kaj smisel. \u017delel sem si samo \u0161e eno. Se odklopiti, izklopiti, pozabiti, odtujiti in v meglo omame plus zadetosti se oviti. Kar sem tut naposled v tej osamljenosti storil. Kot tudi da sem si v nekem obupu, da me to zdrami obril glavo. Mogo\u010de da se spomnim: na izgubo, smrt in predvsem to, da \u0161e vedno \u017ealujem in prebolevam; na bole\u010dino, kateri izhodnega mesta nikakor nisem na\u0161el. In da se spomnim na pot, kateri \u0161e vedno sem pripadal in ki namenjena je bila prav soo\u010danju z izgubo, takrat eno drugo in s tem s samim sabo. Namen je bil, da jo predelam in prehodim, a ta nepri\u010dakovana smrt o\u010deta me je posrkala v \u010disto drugo smer, ki postala je nova pot. Ali pa se vsaj prepletla s predhodnjo. Pot razkroja se je ovila s potjo smisla, dokler smisla po\u010dasi ni bilo ve\u010d na spregled. No, in brez smisla, brez smisla meni ne gre. Nikamor.<\/p>\n\n\n\n
Obril sem se lani ja, a \u010deprav je bil namen se spomniti in obuditi, le tega nisem zares bil zmo\u017een ali pa bil pripravljen. Videti zakaje in razloge. Blokade. Sploh pa ne trezen.
A \u010de sem letos 1. 1. 2023 nekaj \u017eelel objaviti in izraziti, je neko smer in vsebino o\u010ditno le imelo. Do\u017eivljal sem znova ob\u010dutke o\u017eivljanja, ob\u010dutke sli\u0161anja sebe in vsaj nekega zametka \u017eivljenja v sebi, \u010detudi pod substancami. Vsaj pisal sem kon\u010dno spet lahko. Se vsaj nekako izra\u017eal, do v uvodu omenjene to\u010dke, ko zopet se v morju neurji dero\u010dih poplav, ubijajo\u010dih strel in apokalipti\u010dnega grmenja vse je izgubilo ter izjalovilo. Vrnila se je tema. Huda groza, te\u017ea, \u017ealost, ki objela in oprijela se me je in za nobeno ceno izpustila. Ostani tu, lezi z mano in nikoli ve\u010d se ne poberi. Naposled sem \u0161e verjetno izgorel, um in \u017eiv\u010dni sistem sta bila v osmi prestavi in nisem ju znal ve\u010d niti umiriti, kaj \u0161ele ustaviti. Sej \u010dudno da se kej takega v taki meri ni zgodilo \u017ee prej. \u0160e spanje se je pohabilo in \u0161e mene zravn dokon\u010dno obrabilo. Lancov\u0161ki pacient. Imel sem kup kolapsov, le\u017eanj in zvijanj v klop\u010di\u010dih, nekontroliranih sopenj in izbruhov ne zgolj jeze, ampak tudi besa ter agresije. Ponavljali so se spomini iz otro\u0161tva iz te iste hi\u0161e pokojnega o\u010deta kjer sedaj \u017eivim in neko\u010d s star\u0161i in sestro smo \u017eiveli skupaj. Spomini dretja, loputanja, obupane ljubezni, ki ne nikakor ve\u010d ne zmore druga\u010de izraziti svoje bole\u010dine. Vra\u010dali so se in kot \u017eive slike bili moji cimri v sedanjosti. Spra\u0161eval sem se o smislu vsega skupaj, o tej te\u017ei, bole\u010dini, strahu, tesnobi, nepopisljivi \u017ealosti, ki od kar se spomnim so z mano in del mene. \u017de od malega sem \u010dutil strah in pono\u010di sanjal kako o\u010de umre in ni mi jasno kako potemtakem nisem bil pripravljen. Hecna misel. Kako le lahko na kaj takega bi bil?! Vra\u010dale so se ene misli o koncu, ja dragi Slovenke in Slovenci, o samomoru. Ne\u010dem kar je vsepovsod okoli nas, a \u0161e vedno ostaja tak tabu, \u0161e vedno obkro\u017een s toliko stereotipi, predsodki, obsojanji. Ne samo s strani laikov, tudi strokovnjakov\u2026<\/p>\n\n\n\n
res po\u010dasi nisem ve\u010d vedel kaj naj in to je bil polo\u017eaj, ki mi ni bil zares doma\u010d. Razumsko sem morda \u017ee vedel, a me, kot re\u010deno na za\u010detku, nekaj ni pustilo. Moj o\u010de je umrl za rakom 1.1.2019 nekaj ur zatem ko sva bila pri njem s sestro. Slabe \u0161tiri mesece po postavljeni diagnozi. Mogo\u010de je to nekaj kar mi letos za novo leto ni pustilo. Mogo\u010de to in ta gon smrti, ki tako razkomoteno \u017eivel je z mano, ob meni, v meni. Ker mogo\u010de bi pisati, izraziti, objaviti bi pomenilo izpustiti. Po\u010dasi res to bole\u010dino izpustiti. Vedel sem kaj naj, da \u010de \u017ee kaj, naj (o tem) pi\u0161em. A ni \u0161lo. In s tem nisem vedel kaj naj, kaj storiti da bo \u0161lo. Ker ja, ko ne gre ven tu ali pa kje drugje neha te\u010di. Kot bi zajezil tok in z njim \u017eivljenje, ki se s tem po svoje ustavi in ob meni pu\u0161\u010da neznansko kriti\u010den glas perfekcionizma, da me potem za vse skupaj \u0161e kara. \u00bbNesposoben si alja\u017e, nezmo\u017een, nevreden, ni\u010dvreden, grozen, gadn, beden\u2026 skos si poln enih izgovorov, kle se se smili\u0161 sam seb in vala\u0161 v svojih solzah bole\u010dine ko en mejhn otrok. Ni te tam za druge, egoisti\u010den si, samo nase misli\u0161, vseeno ti je za vse, breme si za vse. Ni\u010d nisi naredil, ni\u010d ne bo\u0161 naredil, vedno bo\u0161 ena in isti idiotski luzr.\u00ab Ko bi le utihnil. Ko bi le jaz sli\u0161al, kaj zares \u017eeli\u0161. Zlomljen sem bil, zaprt v svojo \u010duzo v letih, ki bili naj bi moj razcvet.<\/p>\n\n\n\n
In potem? Potem ne vem. Po\u010dival sem. Veliko sem po\u010dival. Posku\u0161al na razli\u010dne na\u010dine, predvsem se spominjati. Vra\u010dati na to\u010dke, ko je \u0161lo, obiskoval vse kar neko\u010d mi je pomagalo in smisel nudilo. Nekje vmes se je vrnilo upanje in ob\u010dutek, s sabo, ob\u010dutek in zaznavanje drobnih majhnih spremembic. Enim stvarem sem lahko odlo\u010dneje rekel ne. Ne za droge. Ne za prekomerno popivanje, ne za ekstravertirane izhode rajanja in festivaljanje, ker bog ve kako hitro me lahko in neznano kje izpljune. Bolj odlo\u010den ne travi. Vsaj za zdaj. Vsaj do 1. 1. 2024, ko minilo bo pet let.<\/p>\n\n\n\n
Predvsem NE ubijanju sebe, da s tem vse pozabim, ker to zgoraj in \u0161e kaj bi v druga\u010dnem kontekstu sicer bilo tudi svojevrstno pritrjevanje \u017eivljenju. In vmes ob polno NE-jev sem za\u010del govoriti tudi ja. Ja pohodom. Ja gibanju. Ja zraku in soncu. Ja igri. Ja barvam. Ja stikom. Ja naravi. Ja dihanju, ja \u010dustvom, ja sebi, ja \u010dlove\u0161kim obrazom, o\u010dem in individualnosti vsake du\u0161e\u2026 in ja ljubezni, ki neko\u010d bila je moja najpopolnej\u0161a in najbolj \u010dista droga. Ljubezni, ki hodu po soncu in drzne ter me izziva, da vzpostavim nazaj stik z obrazi in o\u010dmi; provocira da mi JE mar in da ka\u017eem skrb in da, \u010de ne drugega, za to je smiselno in vredno ter me navsezadnje nagovori, da s plesom, katerega prej vztrajno sem zavra\u010dal, po\u010dasi izstopim iz \u010drno-belega v barvito. In tako te dni ple\u0161em, kdaj po\u010dasi, kdaj divje, a na\u010deloma \u010desto s solznimi o\u010dmi, a tudi rahlim nasme\u0161kom na ustih. Ple\u0161em in se spominjam \u2013 da zdaj v tretje sem se obril, da ob pogledu nase ne pozabim. Na vse tu in do sedaj zapisano\u2026<\/p>\n\n\n\n
\u2026 in se spomnim, ko bom recimo malo bolje ali pa karnaenkrat mnogo bolje, kar \u017ee izgleda, da se dogaja, da se spomnim kako kratka je pot nazaj v lukno in prepad. Da se torej spomnim in ne spozabim. Da ja, sem bolje, a nisem \u0161e v redu, morda bli\u017eje sebi, a ne pri sebi. Da \u0161e posebej zdaj ob vstopu v veseli december sem \u010duje\u010d in pazljiv na vse mo\u017ene zanke in pasti, ki lahko me preizkusijo in znova v neke samouni\u010dujo\u010de tirnice vr\u017eejo. Da res res ne pozabim kje sem bil, kje sem in kam grem; ne pozabim na smisel, upanje, namen in bistvo. In da je na koncu koncev vredu tudi \u010de to pozabim, le da se spomnim ter zapi\u0161em\u2026 magari \u010de \u0161e 365x, samo da zapi\u0161em. Da to je v redu. Da je v redu. Samo, da sem tu. Spet tu. \u0160e tu.<\/p>\n\n\n\n
Vesel veseli december vsem.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
V redu je alja\u017e. Samo bel prazn list je. Dihej\u2026 ah in \u017ee prihajajo solze, \u017ee prihaja bole\u010dina in ta groza. Pozabil sem malo kak\u0161en je ta ob\u010dutek prisebnega bivanja z neznosnostjo sebe. Veliko je te\u017ee, po drugi strani pa, ko le to nekako razbremenim veliko nadstvarno \u010dude\u017enega. Ok. \u017de celo leto 23\u2019 si \u017eelim […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"closed","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[8],"tags":[],"class_list":["post-208","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-danevnik-poti"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/xn--alja-obb.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/208","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/xn--alja-obb.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/xn--alja-obb.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/xn--alja-obb.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/xn--alja-obb.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=208"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/xn--alja-obb.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/208\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":209,"href":"https:\/\/xn--alja-obb.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/208\/revisions\/209"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/xn--alja-obb.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=208"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/xn--alja-obb.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=208"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/xn--alja-obb.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=208"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}